Revolucija

Med Slovenci so ekstremni športi zelo popularni. Po športnih dosežkih se uvrščamo med najboljše na svetu. Italijanski alpinist Reinhold Messner je v svoji knjigi zapisal, da smo Slovenci najboljši alpinistični narod. Tudi v tujini smo Slovenci najbolj poznani po naših športnikih. Na žalost (ali pa srečo) se v Sloveniji ni možno zavarovati za ekstremne športe pri vseh zavarovalnicah, čeprav je vprašljivo kaj vse sodi v ekstremne športe (potapljanje ?).

Skupna značilnost vseh ekstremnih športnikov je, da so večinoma samotarji vendar vsak po svoje zanimiv. V nadaljevanju bom predstavil nekatere uspešne ekstremne športnike v Sloveniji.

Dušan Mravlje (ultramaratonec) zmagovalec teka preko ZDA, preteče še Avstralijo, Evropo

Martin Strel (ultramaratonski plavalec) preplava Donavo, Mississippi, Parano, Jangce Kiang, Amazonko

Jure Robič (ultra kolesar) 4 zmagovalec RAAM (Race across America)

Marko Baloh (ultra kolesar) 1 zmagovalec RAAM (dvočlanske ekipe) ter 3 mesto posamično

Tomo Česen (alpinist) prvi vzpon preko mogočne južne stene Lhotseja (8516m)

Tomaž Humar (alpinist) prepleže južno steno Daulagirija, večkrat poizkusi na Nanga Parbat

Davo Karničar (alpinist) prepleže na Mount Everest ter ga prvi presmuča, prav tako Anapurno (8091m), s smučmi se spusti z najvišjih vrhov vseh sedmih celin

Stane Belak (alpinist) kot prvi Slovenec osvoji osemtisočaka (Makalu-8481m), leta 1979 v skupini Slovencev, ki prvi osvojijo Mount Everest

Borut Bergant (alpinist) leta 1979 v skupini Slovencev, ki prvi osvojijo Mount Everest

Martina Čufar (plezalka) najuspešnejša športna plezalka v Sloveniji

Vanja Furlan (alpinist) prepleže 1600 m visoko prvenstveno smer v Himalaji

Marija Frantar (prva ženska na Nanga Parbatu)

Urban Golob (alpinist) Peak 41 v Nepalu

Natalija Gros (plezalka) uspešna športna plezalka

Viki Grošelj (alpinist) kot prvi Slovenec osvoji osemtisočaka (Makalu-8481m), leta 1989 osvoji Mount Everest, osvoji 10 osemtisočakov

Metod Humar (alpinist) l. 1965 odprava na Kangbačen (7902m)

Tomaž Jakofčič (alpinist) Daulagiri, Ama Dablam

Janez Jeglič (alpinist), preplezal številne prvenstvene smeri, leta 1997 prepleže prvenstveno smer Nuptse in se ponesreči, njegovi smrti je priča Tomaž Humar

Marjan Keršič (alpinist) član prve jugoslavanske odprave v Himalajo, osvojil Trisul III (6170m)

Franc Knez (alpinist) številne prvenstvene smeri, med drugim v Triglavski Severni steni, Matterhorn

Pavle Kozjek (alpinist) leta 1997 kot prvi Slovenec osvoji Everest brez kisika, osvojil 4 osemtisočake, 3 sedemtisočake in mnogo šestisočakov

Aleš Kunaver (alpinist) utemeljitelj slovenskega himalaizma. Član prve jugoslavanske odprave v Himalajo (Trisul II 6690 m, l. 1960), Anapurna II, Lotse

Ante Mahkota (alpinist) leta 1960 je bil član JAHO I: prvi pristop na Trisul I - 6690 mnm skupaj z Kunaverjem; na Trisul III - 6270 mnm skupaj s Kunaverjem in , Keršičem ter na Bartoli skupaj z Ciril Debeljakom in Kunaverjem. Z Nadjo Fajdiga sta kot prva plezalca leta 1956 v mešani navezi preplezala steno Cima su Alto.

Andrej Štremfelj (alpinist) 13 maja 1979 z Nejcem Zaplotnikom kot prva Slovenca in Jugoslovana osvojita Mount Everest, na Everest se odpravi še enkrat

Marija Štremfelj (alpinistka) leta 1990 prva Slovenka na Mount Everestu

Miha Valič (alpinist) osvojil 82 evropskih štiritisočakov v 102 dneh

Maja Vidmar (športna plezalka)

Franc Oderlap (alpinist) Oderlap se je v anale vpisal, ko se je kot prvi Slovenec povzpel na najvišje vrhove vseh celin.

Nejc Zaplotnik (alpinist)  Bil je med redkimi na svetu, ki so se povzpeli na tri osemtisočake: Makal(1975), Gašerbrum (1977) in Everest (1979), vse po novih prvenstvenih smereh. Leta 1979 kot prvi Slovenec stopi na Mount Everest.

Stane Kranjc (BASE skakalec)

Jure Šterk (jadralec) osemkrat preplul Atlantski ocean, dvakrat Indijski ocean, enkrat Pacifik, enkrat objadral svet, leta december 2007 se je znova odpravil na potovanje okrog sveta, vendar ni nikoli prišel nazaj. Nazaj se je javil januarja 2009

Ali Ulaga (jadralec) z 8,5 metra dolgo jadrnico Slavica v letu dni vsem trem oceanom vzel jadralsko mero v zahtevnejši smeri zahod-vzhod,

Jože Sket, Jože Mušič (v dveh letih okrog sveta), Roman Kvaternik (prva slovenska navtična odprava na Antarktiko-3leta), Miran Tepeš (2 leti in pol okrog sveta), Milanka Lange (prva slovenka objadra svet)

 v smeri vzhod-zahod, kar je sicer res lažja, a še vedno strašno dolga morska pustolovščina in jadralska odisejada.

Roman Kvaternik (jadralec) z družino objadra svet

Miran Stanovnik (motorist) Rally Paris Dakar

Andrej Černe (hitrostni snowboarder in gorski kolesar)

Matevž Lenarčič (avanturist) z ultralahkim letalom preletel svet (letel je preko Slovenije, Madžarske, Ukrajine, Rusije, Kazahstana, Mongolije, Rusije, ZDA, Kanade, ZDA, Kanade, Grenlandije, Islandije, Velike Britanije, Francije, Španije, Italije, Slovenije. Na enih izmed avantur preleti tudi Afriko.

Irena Avbelj (športna padalka)

Tomo Vrhovec (jamarski potapljač)

Arne Hodalič (ekstremni raziskovalec)

Franc Marušič (jamar) Leta 1995 je s Francijem Gabrovškom dosegel dno Vandime, prve tisoč metrov globoke jame, ki so jo raziskali Slovenci. Leta 1997 je s Francijem Gabrovškom in Matjažem Pogačnikom dosegel dno Brezna pod velbom, ki je imelo takrat še najgloblje brezno na svetu, 501 m globoko vhodno brezno Globoko grlo. Leta 2005 je z Jurijem Andjelićem in Matijo Pernetom dosegel trenutno dno Renetovega brezna, trenutno tretje najgloblje slovenske jame, ki pa trenutno najbolj obeta. (WIKIPEDIA)

Igor Mlekuž (ekstremni kajakaš)

Samo Rauter (ekstremni gorski kolesar)

Jernej Privšek (profesionalec v kiteboardingu-jadralno deskanje na snegu, vodi in ledu

Uroš Pras (ekstremni padalec)

Miha Hribar (ekstremni kolesar)

Andraž Koren (ekstremni kolesar, smučar, alpinist)

Matija Koren (ekstremni kolesar in smučar)

Aleš Hlad (super moto)

Klemen Gerčar (kros)

Peter Podlunšek (akrobatski pilot)

Matej Žagar (spidvejist)

Še en dodatek:
prva slovenca z avtom okoli sveta (Kristina, Uroš Ravbar).
Potovala sta dve leti(2004-2006, obiskala 52 držav in prevozila 101.488 km preko Evrope, Azije, Avstralije in Oceanije, Severne Amerike, Južne Amerike in na koncu Afrika.

Med ekstremne popotnike bi še lahko uvrstili Toma Križnarja, Benko Pulko in Zvone Šeruga.

Teoretiki sicer med ekstremne športe uvrščajo: alpinizem, plezanje (športno, prosto, balvansko), snowboardanje, padalstvo, gorsko kolesarsto, smučanje (turno, akrobatsko, ekstremno, alpinistično), surfanje, potapljanje, veslanje, avtomoto športi (reli, formula), skateboardanje, jadralno letalstvo, motociklizem, zmajarstvo, maraton, jamarstvo, plavanje, canyoning.

Nekaj zanimivih statističnih podatkov:

Najmanjši kraj s Splošno bolnišnico v Sloveniji je Izola. Izola ima približno 15 000 prebivalcev. Vendar izolska bolnišnica pokriva Koper, Piran, Portorož, Sežana in Ilirsko Bistrico. Poleti število prebivalcev zaradi sezone močno naraste.

Največja občina brez Zdravstvenega doma je Rogaška Slatina, ki šteje skoraj 11 000 prebivalcev. V Rogaški Slatini je le Zdravstvena postaja, ki deluje v okviru Zd Šmarje pri Jelšah.

Občina Škofljica pa je največja občina brez Zdravstvene postaje. Občina ima okoli 7 200 (leta 2002) prebivalcev. Osnovno zdravstveno dejavnost pa zagotavlja zasebni zdravnik.  Vendar je v občini problem, da zaradi bližine Ljubljane hitro narašča število novih prebivalcev. Decembra 2006 je bilo prijavljenih okoli 7900 prebivalcev, do konca leta 2009 pa naj bi se število povečalo za 2000 zaradi gradnje novega naselja.

Najmanjša občina, ki ima Zdravstveni dom je Mozirje, ki šteje okoli 3900 prebivalcev. Med manjše kraje, ki imajo Zdravstvene domove se lahko pohvalijo tudi Radeče, Bohinj, Lenart, Bled, Metlika, Gornja Radgona, Dravograd, Ribnica, Šmarje pri Jelšah.

Najmanjša občina (332 prebivalcev) v Sloveniji Osilnica ima svojo Zdravstveno postajo.

Vendar se v projekt očitno niso aktivno vključili vsi vladni organi. Na spletnih straneh je večina ministrstev objavila povezavo na spletno stran Ustavimo gripo.

Vendar pa tega niso storili: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za notranje zadeve (prav tako ne policija), MORS, Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje-civilna zaščita, Carina, Ministrsvo za zunanje zadeve.

Povezave na spletno stran nimajo prav tako predsednik republike, predsednik vlade in državni zbor. S klikom na sliko pa lahko vidite, kako so to naredili na Golobičevem ministrstvu.

To pa je slika spletne strani Ustavimo gripo

Ustavimo gripo

Najmanjša država na svetu, ki ima hitro cesto je Republika San Marino, ki meri 61 kvadratnih metrov. Šteje pa približno 29. 000 prebivalcev. Hitra cesta služi kot povezava z Italijo, predvsem z mestom Rimmini na zahodni jadranski obali. Cesta je precej zavita. Kot zanimivost pa lahko dodam, da San Marino nima ne železnice in ne letališča.

San Marino hitra cesta

Kot prva otoška država z hitro cesto pa je Malta s površino 316 kvadratnih metrov in približno 413 000 prebivalci. Sicer je na Malti promet kar precej razvit, med drugim imajo tudi mednarodno letališče, ki premor dve vzletni stezi   (daljša je dolga 4,3 km).

Hitra cesta na Malti

 Kot najmanjša država, ki premore avtocesto pa je Singapur. Singapur je majhna država, a po število prebivalcev pa kot veliko velemesto (4 700. 000 preb.). Zato je razumljivo, da takšno mesto potrebuje avtocesto. V Singapurju je zelo urejen javni promet, število osebnih avtomobilov pa je omejenih (potrebne so posebne dovolilnice). Singapur premore tudi železniško progo in mednarodno letališče, ki velja za največje v JV Aziji.

Avtocesta v Singaporju

Največja država, ki pa je brez avtoceste ja afriška država Sudan v kateri trenutno poteka vojna v pokrajini Darfur. Sudan je 10 največja država na svetu. Je največja afriška in arabska država. Šteje pa 42 milijonov prebivalcev. Sicer ima zelo pomembno cestno povezavo med glavnim mestom Kartum in pristaniščem Port Sudan, ki pa poteka preko puščave in je le dvopasovna. Premore tudi železniško progo in mednarodno letališče z malo več kot 3 km dolgo pisto za pristajanje in vzletanje letal.

Borut Pahor ni prvi politik, ki mu je grozil atentat. Leta 1994 je namreč na Ministrstvo za zunanje zadeve prišlo pismo, ki ga je poslal Franz Fuchs in avstrijske Gralle pri Lipnici (blizu mejnega prehoda Šentilj). Med letom 1993 in 1997 je ubil 4 ljudi, 15 ljudi pa je ranil. Med drugim je napadel nekdanjega dunajskega župana Helmuta Zikla, novinarja ORF, ki se je ukvarjal z manjšinami, politika stranke Zelenih. V letu 1995 je z bombo ubil 4 rome. Leta 1997 so ga aretirali in obsodili na dosmrtno ječo. V ječi v Gradcu je storil samomor.

V letu 2008 pa je zgodba znova vstopila na plan. Policist, ki je sodeloval v preiskavi je namreč na tožilstvo vložil novo pobudo za preiskavo zadeve. Policist, pa tudi tožilstvo je namreč dvomilo, da bi Fuchs bil sposoben izvesti napade. Predvsem naj ne bi imel dovolj zgodovinskega znanja, da bi lahko napisal pismo, ki ga je poslal na slovensko zunanje ministrstvo. Fuchs je za ta zločin prevzel odgovornost, v njegovem računalniku pa so med drugim našli pismo o prevzemu odgovornosti za napad ter ugotovili, da je Fuchs uporabil poseben program kot pomoč za pisanje takšnih pisem. Policist je menil, da je zato potreboval vsaj enega ali več pomočnikov.

Če je imel policist prav je na prostosti še vedno kakšen nevaren rasističen kriminalec, ki bi napadel predvsem manjšine (tudi slovensko na Koroškem). Mogoče obstaja tudi povezava med hrvaškim veteranom iz vojne za Vukovar  v letu 1991 (Josip Zagrajski), ki je želel storiti atentat na Pahorja in slovenski parlament. Namreč pred leti je bil obtožen poskusa umora in napada na turško veleposlaništvo v Nemčiji, kar pomeni da je bil motiv napadalca rasističen. Poznamo tudi dejstvo, da koroški nacionalisti v Avstriji obožujejo Hrvate (med drugimi je tudi Haider spoštoval Hrvate),  nekdanji ustaši tudi hodijo na spominske slovesnosti na avstrijsko Koroško.  Na zadnjih parlamentarnih volitvah v Avstriji leta 2008 pa je večina priseljencev iz Hrvaške volila prav nacionaliste.

Na evropskih volitvah je bilo izvoljenih kar precej nacionalistov in nacistov.
Prihajajo iz naslednjih držav:
Avstrija (5 poslancev-Lista Hans Peter Martin, FPÖ-Svobodnjaki)

Belgija (3 poslanci-Vlaams Belang; nasprotujejo homoseksualnim porokam in posvojitvah otrok, v Belgiji so že istospolne poroke in posvojitve uzakonjene, Lista Dedecker)

Bolgarija (2 poslanca-National Union Attack)

Danska (2 poslanca-Danska Ljudska stranka-Dansk Folke Parti; med drugim nasprotuje sprejetju “hate spech”)

Finska (1 poslanec-True Finns; Pravi Finci)

Francija (3 poslanci-Nacionalna fronta, med njimi je tudi Jean Marie Le Pen, v tem mandatu najstarejši evropski poslanec-80 let)
V krajih, kjer so župani iz te stranke poročajo o številnih cenzurah. V neki knjižnici so prepovedali knjigo Le Rose et le noir: Histoire des homosexuels en France depuis 1968. V nekem kraju pa je bil odpuščen direktor kina; v kinu so prikazali film o homoseksualnosti in AIDS-u.

Grčija (2 poslanca-Popular Orthodox Rally) imajo pa zelo čuden odnos do homoseksualnosti. Predsednik stranke je dal intervju za neko gejevsko revijo, podprli so resolucijo EP o homofobiji. Stranka naj bi podpirala registracijo istospolnih skupnosti, nasprotujejo pa porokam. Ob prvi homoseksualni poroki (neveljavni) v Grčiji je stranka dala izjavo: the cruel reality that we are living in the society of faggots. The next step is the prohibition of heterosexual marriage for being racist and a tool for the subjugation of one sex to the other.” Malo čudna izjava in čudna stranka.

Madžarska 3 poslanci Jobbik (Gibanje za boljšo Madžarsko), ustanovili Narodno gardo, ki bi Madžare obranila pred nasiljem, ki ga izvajajo Romi nad madžarskim ljudstvom. Sovražni tudi do Slovakov.

Italija (9 poslancev, Severna Liga, vodja Umberto Bossi-med drugim je nasprotoval intervenciji NATA na Kosovu, sestal se je tudi z Miloševićem). Stranka nasprotuje homoseksualnim porokam, vendar naj bi v preteklosti podpirali tudi istospolne poroke. Nasprotujejo priseljencem.

Latvija (3 poslanci, Civic Union, For Fatherland and Freedom)

Nizozemska (6 poslancev-ChristianUnion – Reformed Political Party, Party for Freedom; predsednik stranke je Geert Wilders znan kot nasprotnik muslimanov)

Romunija (3 poslanci- stranka Velika Romunija-homofobična stranka, nestrpna do Romov in Madžarov)

Slovaška (1 poslanec Slovaška Nacionalna stranka)-nestrpna do romov, homoseksualcev, Madžarev, Judov. Stranka je v vladni koaliciji s Socialistično stranko.

Velika Britanija (2 poslanca- British Nationalist Party) ne sprejemajo Jude, Muslimane in Sikhe. Sovražni so do vseh ljudi, ki niso bele polti. Homoseksualnost tolerirajo le za 4 stenami. Imajo kar precej homofobnih izjav. Mediji so med drugim poročali, da naj bi imel predsednik stranke homoseksualne odnose z člani stranke. Eden izmed članov stranke naj bi leta 1989 režiral študentski homoseksualni film. Izgovoril se je, da je posnel film o umetnosti in spolnosti, ne pa homoseksualni film.

Skupaj je torej izvoljenih 45 poslancev, ki so skrajno nacionalistični. Da bi ustanovili svojo politično skupino je v Evropskem parlamentu potrebnih 20 poslancev. Vsaka politična skupina nato dobi precej sredstev iz evropskega proračuna. Kot neodvisni poslanci do teh sredstev niso upravičeni. V prejšnem mandatu so nacionalisti ustanovili skupino Identiteta, tradicija in suverenost, ki je štela 23 poslancev. Nato pa je stranka razpadla saj je Aleksandra Mussolini Romune označila za Rome. Poslanci Velike Romunije so tako izstopili iz stranke.

 Med te stranke bi lahko uvrstili tudi poljsko stranko Zakon in pravičnost Jaroslawa Kazcynskega (nekdanji poljski premier). Vendar jo analitiki uvrščajo med klerikalne stranke.

Veseli nas lahko, da v nekaterih državah, kjer je sicer precej nacionalistov ti niso bili izvoljeni v parlament. Takšne so Češka, Poljska in Španija. Tudi v Nemčiji ni bilo izvoljene nobene nacionalistične stranke.

Tole je posnetek z današnje proslave ob Dnevu zmage v Rusiji, ko je dokončno uničen nacizem.

Tole pa je posnetek iz parade leta 2007, ko je Rusijo vodil Putin. Proslava je veliko bolj veličastna, tudi Putinov govor je bolj zmagoslaven, morda celo napadelen. Razlika je tudi, da himno poje več tisoč vojakov. Na letošnji proslavi je himna zaigrana le instrumentalno, vojaki pa vzklikajo hura in ne pojejo ob himni.

Že na proslavi zmage se tako vidi, da ima Medvedjev drugačen slog vladanja od Putina. Reuters je pred kratkim zapisal, da je Putinov slog podoben ruskim carjem, Medvedjev pa vlada kot menedžer, večere in proste trenutke preživi ob prenosnem računalniku. Kot vemo pa je Putin letel z vojaškimi lovci, hodil na lov, lovil ribe in užival v dači nekje na širnem postranstvu Sibirije.

Zdravila imajo rok uporabe določen glede na čas, ko razpade toliko učinkovine, da je zdravilo še učinkovito. Pomembno vlogo imajo tudi razpadni produkti, ki so lahko toksični, zato je lahko rok trajanja omejen zaradi njih in ne zaradi neučinkovitosti zdravila.

Zgodba je zelo aktualna, saj v imamo v Sloveniji zaloge zdravila Tamiflu, ki mu bo rok uporabe potekel leta 2011. No zgodba za farmacevte ni ravno tragična. Namreč zdravila, ki jim preteče lahko ponovno uporabijo, vendar imajo manjšo moč. Vendar morajo vsekakor pregledati koliko je še učinkovine in nato spremijo ime zdravila (naprej Aspirin 100 se preimenuje v Aspirin 50 saj ima manjšo moč-to je le primer, saj kolikor mi je znano Aspirin tega ne počne). To je med drugim delalo tudi hrvaško podjetje Pliva.

Je pa tudi možnost, da zdravila pošljejo tudi v revne države. Če Farmacevtsko podjetje iz EU hoče odstraniti stara zdravila, mora za to plačati, če pa jih kot dobrodelno pomoč pošlje v Afriko, je to praktično zastonj.

 Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ter  Globalni sklad OZN, ki je bil ustanovljen za nakup zdravil za revne države, so nekoč dodeljevale na milijone dolarjev za  zdravila proti malariji, ki pa ni bilo več učinkovito proti bolezni.

Pred leti so v Afriko tudi pošiljali zdravila, ki so bila uporabna. To pa so med drugiim izkoristili zlikovci, ki so zdravila tihotapili nazaj v bogate države in ga prodajali po dražji ceni. Da bi to preprečili so se države dogovorile, da bodo spremenile embalažo in obliko zdravila za afriške in druge revne države.