Revolucija

Just another blog.siol.net weblog

Združitev Tajvana s Kitajsko ter odnos Tajvan-Slovenija-Kitajska

Komentiraj

Objavil/a potnik 14.01.2008 ob 13:50 pod Gospodarstvo, Komunizem, Politika, Tajvan

Na volitvah v Tajvanu je zmagala nacionalistična stranka Kuomitang (KMT), ki se zavzema za večjo povezovanje s Kitajsko. Najprej me je zmotilo ime nacionalistična, saj nacionalisti ponavadi želijo lastno državo. Kuomitang pa si prizadeva ravno nasprotno-združitev s Kitajsko.

Gospodarski razvoj Tajvana

Tajvan velja za državo, ki jo uvrščamo med azijske
tigre (Južna Koreja, Singapur). Velik vzpon Tajvana lahko pripišemo več dejavnikom. Najprej lahko omenimo okupacijo (1895-1945), ki jo je doživel s strani Japonske. Japonci so na Tajvan pripeljali industrijo, pa tudi podjetnike in birokrate, ki niso bili tako koruptivni kot kitajski. Na drugi strani so želeli uničiti kitajsko kulturo in jo nadomestiti z japonsko kulturo, kar jim ni uspelo. Japonci so poskrbeli za izobraževalni sistem in gradnjo cest, železnic in druge infrastrukture.
Zelo veliko vlogo za razvoj Tajvana pa ima tudi nekdanji general Čankajšek, ki je nekaj časa sodeloval s Komunistično partijo Kitajske nato pa je l. 1927 napadel komuniste v Šangahaju. To je bil povod za nastanek državljanske vojne.
Ob tem je potrebno dodati, da se je Čankajšek boril tudi proti fašistični Japonski in ne le komunistom. Leta 1949 je Mao Zedong razglasil Ljudsko republiko Kitajsko, člani koumitanga in Čankajšek pa so se umaknili na Tajvan. Na Tajvan se je preselilo tudi več kot milijon beguncev, ki so bežali pred komunisti. Čankajšek je trdil, da je vlada na Tajvanu
edina zakonita oblast Kitajske, enako pa je trdil Mao Zedong v Pekingu. Od tudi izhaja želja članov Kuomitanga po večjem sodelovanju s Kitajci.
Naslednji dejavnik, ki je prenesel večji razvoj Tajvana je tudi podpora s strani ZDA. Američani so začeli podpirati Tajvan v času Korejske vojne, saj bil Tajvan poleg Japonske oaza, kjer ni vladal komunistični režim. Pravzaprav je bil Tajvan branik pred širjenjem komunizma na druge azijske države. Vendar je potrebno takoj dodati tudi to, da je Čankajškov način vladanja bil zelo avtorativen. Vso oblast je imela v rokah njegova stranka, po njegovi smrti (1978) pa je vodenje države prevzel njegov sin. Vladal je do leta 1988. Prve demokratične volitve so bile šele leta 1991. Na predsedniških volitvah leta 1996 pa je zmagala Demokratično napredna stranka, ki ostro nasprotuje združitvi s Kitajsko.Velik vzpon v gospodarstvu je nastopil tudi v času vojne v Vietnamu. Največji uspeh tajvanskega gospodarstva pa lahko pripisujemo  malim in srednje velikim podjetjem. Pa tudi dejstvu, da dobijo veliko poceni surovin iz Kitajske (po vzpostavitvi trgovskih stikov leta 1994), nato pa te izdelke po dražjih cenah prodajo na zahod.

Ali bo prišlo do združitve?

To je težko napovedati saj je stranka Kuomitang ostra nasprotnica komunizma. Zaradi svoje antikomunistične ideologije (v času Čankajška) ni dopustila niti osnovnih delavskih pravic (pravica do povezovanje v sindikate in druge delavske organizacije), veliko sindikalistov je bilo usmrčenih. Povezovanje ovira tudi tesno sodelovanje z ZDA, ki ima na Tajvanu veliko vojaških oporišč. Do združitve Tajvana in Kitajske lahko pride če bo Kitajska obljubila podobno kot Hong Kongu-ena država, dve ureditvi. Tajvan tudi želi, da se na otoku ohrani visoka stopnja demokracije in gospodarske blaginje.

Moč Tajvana, ki je po gospodarski moči na 17. mestu pa dokazujejo tudi naslednji gospodarski uspehi; Tajvan je druga največja proizvajalka umetnih vlaken na svetu ter ima 6 največjo ladjedelniško industrijo.Spomenik Tajvanu pa je stavba
Taipei 101 (509 m), ki je od leta 2003 kraljeval na lestvici  najvišjih nebotičnikov. Ta naziv je izgubil leta 2007.

Ohranitev statusa quo ali neodvisnost

Kitajska si prizadeva, da bi Tajvan prišel pod oblast Kitajske na podoben način kot sta to storila Hongkong in
Macau (ohranita lahko kapitalistični sistem, visoka avtonomija, lasten denar). Kitajci bi najverjetneje Tajvanu dovolili, da bi obdržal lastno vojsko. Nekdanji predsednik Tajvana Chen Shui je celo napovedal referendum o neodvisnosti vendar se najverjetneje zaradi poraza na volitvah ne bo zgodil. Če pa bi Tajvan sprejel neodvisnost bi ga Kitajska najverjetneje branila tudi s silo (kitajska armada z zračnimi silami je 10 x močnejša od tajvanske, prav tako imajo močnejšo mornarico-rušilci, podmornice). Tajvanu bi se lahko v primeru vojaškega spopada obrnil na ZDA, vendar je vprašanje ali ameriška politika želi tvegati ogromno število žrtev. Popolna neodvisnost Tajvana je praktično nemogoča saj je tajvansko gospodarstvo odvisno od Kitajske (4o % izvoza iz Tajvana gre na Kitajsko). Pravzaprav Kitajska sploh ne bi potrebovala orožja saj bi lahko neodvisnost preprečila z gospodarsko blokado ali pa onemogočila dostop do morja. Tako bi se Tajvan in gospodarstvo moralo veliko bolj zanesti in osredotočiti na druge trge (ZDA, Južno Korejo, Avstralijo, Japonsko in Indijo). Zato lahko sklepamo, da Tajvanu najbolj koristi status quo.

Zastava Tibeta

 Zanimivo pa je, da neodvisnost gospodarsko uspešno državo Tajvan priznavajo le 3 države: ZDA, Makedonija in Vatikan. Slednji se lahko tudi premisli, saj želi Kitajska Vatikanu v zameno za nepriznavanje Tajvana ponuditi avtonomijo pri izbiranju škofov v Pekingu. Tajvan tudi ni član OZN; v sedemdesetih letih ga je izrinila Kitajska.

In kakšen odnos imajo slovenski politiki do Tajvana (in Kitajske)?

Drnovškova vlada je večji namen posvečala stikom s Kitajsko. Prve politične stike s Kitajsko je navezal nekdanji predsednik Milan Kučan, ko je v Pekingu leta 1996 obiskal takratnega predsednika Zao Zemina. Leta 2000 (14. junij) je Slovenijo obiskala delegacija Kitajskega parlamenta. Ta dogodek se je zgodil v času, ko je Slovenija dobila novo Bajukovo vlado.
Ob prihodu delegacije so se zgodile demonstracije proti okupaciji Tibeta. Protest so organizirali Amnesty International Slovenija, sodelovali pa naj bi tudi nekateri člani stranke SDS. Prste vmes naj bi imel tudi Miha Brejc-član slovensko tajvanskega prijateljstva. Prišlo je tudi do odpovedi sestanka med premierom Bajukom in Li Pengom. Predsednik parlamenta Li Peng (leta 1989 je zatrl študentske demonstracije v Pekingu) je zaradi demonstracij predčasno končal obisk.
Zelo dobre odnose s Kitajci pa je gradila nekdanja županja Danica Simšič (SD). Na Kitajsko je poslala celo garnituro mestnih veljakov. Kitajsko je obiskal tudi Jelko Kacin (LDS), ustavil se je tudi v Tibetu in pohvalil razvoj Tibeta. Odnosi s Tajvanom pa so na precej šibki ravni. Leta 1993 je želel takratni obrambni minister Janez Janša (SDS) skleniti orožarski posel s Tajvanom za nakup 400 oklepnikov, ki bi jih zgradili v železarni Ravne. Kljub temu, da so bili stiki s Tajvanom zelo redki, je bilo gospodarsko sodelovanje med Tajvanom in Slovenijo zelo uspešno.Preobrat pa se je zgodil v prejšnjem letu, ko je Janez Janša obiskal
Peking in Šanghaj, še prej pa so Slovenijo obiskali člani kitajske delegacije. Seveda  je popolnoma razumljivo, da je vladna delegacija obiskala Kitajsko saj se kitajsko gospodarstvo (vesoljska tehnologija, orožje, energetski viri, visoka gospodarska rast) razvija zelo hitro in kadar je govor o denarju politiki postanejo pragmatični. Ne zanimajo jih več kršitve človekovih pravic in trpljenje zatiranih narodov v Tibetu. Da se odnosi s Kitajsko izboljšujejo je pokazal tudi obisk delegacije komisije za zunanje zadeve Vsekitajskega ljudskega kongresa Ljudske republike Kitajske v mesecu aprilu lanskega leta. Takrat je vodja delegacije pohvalil, da Slovenija priznava politiko ene Kitajske (tako v primeru Tibeta kot Tajvana). Vodja kitajske delegacije pa je celo želel, da bi Slovenija sodelovala na Svetovni razstavi, ki jo leta 2010 organizira Šanghaj.

Vendar odnosi med Slovenijo in Kitajsko še niso na najvišji ravni saj v času predsedovanja Slovensko predsedstvo EU ne bo organiziralo vrha EU-Kitajska. 

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “Združitev Tajvana s Kitajsko ter odnos Tajvan-Slovenija-Kitajska”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !