Revolucija

Just another blog.siol.net weblog

I HAVE A DREAM-vprašanje rase, narodnosti, religije izginja

Komentiraj

Objavil/a potnik 27.10.2008 ob 16:11 pod Amerika, Citati, Politika, Religija, Ženske

Vprašanje rase, narodnosti religije, spolne usmerjenosti ima področju politike vedno manjši pomen. Še posebej se to kaže v luči ameriških volitev, kjer za mesto predsednika kandidira temnopolti kandidat. Pravzaprav bodo tokratne volitve pokazale ali je vprašanje rase zanemarljivo ali eno izmed ključnih vprašanj za izbiro kandidata. Javnomnenjske ankete in napovedi kažejo, da je vprašanja rase za ameriške volivce nepomembno, vendar nekateri analitiki menijo, da se bodo volivci na volitvah odločili drugače kot odgovarjajo v anketah. Menijo namreč, da zaradi politične korektnosti anketiranci ne želijo povedati, da ne bodo volili temnopoltega kandidata: “Bi pa opozoril na tako imenovani Bradleyjev učinek. Tom Bradley je bil temnopolti župan Los Angelesa, ki se je leta 1982 potegoval za guvernerja Kalifornije. Čeprav so mu ankete napovedovale zmago, se to ni zgodilo. Izkazalo se je namreč, da so se ljudje zaradi strahu pred tožbami ali zaradi politične korektnosti bali in v odgovorih raziskovalcem lagali oziroma so na volišču volili drugače, kot so rekli, da bodo” (Kriještorac, Žurnal, 2008).

Sicer pa je v Ameriki vprašanje rase pomembnejše kot pa vprašanje narodnosti. Kajti v ZDA je precej guvernerjev in senatorjev tuje narodnosti (Vojnovich,…).Na drugi strani pa je pa vprašanje religije še kar precej pomembno,-v ZDA namreč ne more zmagati kandidat, ki ni član protestanske ali katoliške religije. V tem lahko tudi razumemo zakaj nekateri želijo Obamo označiti za muslimana. Je pa kar precej let imela protestantska religija odločilen pomen pri izbiri kandidata-šele John F Kennedy je bil prvi predsednik, ki je bil katoličan. Sicer pa se mi zdi, da pri vprašanju religije nimajo kakšnega posebnega pomena vprašanja vrednot ampak le to, da politik pripada neki cerkvi-npr. neka protestantska skupnost podpira istospolne poroke (članica te cerkve –United Church of Christ je tudi Nancy Reagan, je pa ta cerkev že dobila precej groženj zaradi podpore istospolnim porokam, še letos poleti je nek možak ubil skupino vernikov te cerkve).

V Evropi pa je vprašanje rase in religije skoraj nepomembno. Bolj pa je pomembno vprašanje narodnosti. Vendar je bilo pred leti še drugače. V Sloveniji je tako na prvi volitvah na vprašanje novinarja o tem ali je veren predsedniški kandidat Jože Pučnik odgovoril, da je ateist. Pučnika pa naj bi stalo zmage, ker je povedal, da je ateist. Njegov protikandidat Milan Kučan pa se ni izrazil s tem ali je veren, omenil je le, da mu je njegova mama, ko je bil še otrok vedno pripovedovala zgodbe iz Svetega pisma. Sicer pa naj bi bil Milan Kučan član evangeličanske cerkve.

Sicer pa je na Nizozemskem v mestu Rotterdam na letošnjih lokalnih volitvah za župana zmagal musliman, kar je še en dokaz, da ima v Evropi religija zelo majhen pomen. Morda je malce drugače v Rusiji, Srbiji in Grčiji, kjer morajo biti kandidati člani pravoslavne cerkve. Pa še tu lahko omenimo primer Medvedjeva, ki naj bi bil židovskega izvora (Židje med Rusi niso ravno cenjeni). Nekakšna izjema so tudi parlamentarne monarhije. V Združenem kraljestu mora biti monarh član anglikanske cerkve, celo njegov partner naj bi izhajal iz anglikanske cerkve. V Angliji je bil tudi zanimiv izstop bivšega premiera Tonya Blaira iz anglikanske cerkve v katoliško. Ljudje so prestop pozitivno sprejeli, vprašanje pa je kako bi bilo če bi vstopil v muslimansko religijo. Precejšne proteste pa bi to sprožilo v kakšni arabski državi, če bi kakšen državnik vstopil v katoliško cerkev.

Veliko večji pomen narodnosti pa je v Evropi, kjer le v redki državi zmaga za predsednika kandidat tuje narodnosti. Evropejci bi bili zelo jezni, če bi zmagal kakšen tuj državljan, v ZDA pa narodnosti oz. izvoru ne dajejo tolikšnega pomena, če je kandidat dovolj patriotski do nove domovine ZDA. To imamo za župana glavnega mesta tudi nekoga, ki izvira iz Srbije-Zoran Janković. Zanimivo je tudi to, da Američani precej časa namenijo vprašanju rase, v Evopi pa se nam to zdi skorajda samoumevno. (vsaj v nekaterih državah-Velika Britanija, Švedska, Francija). Zanimiv odnos do tujcev v Evropi nam prikaže nepremičninski agent: da v Ameriki obstajajo tri kulturološka okolja: New York, Kalifornija in Amerika. V Ameriki morda obstaja rasizem, ampak menim, da je v Evropi močnejši nacionalizem, kot je rasizem v Ameriki. (Kriještorac, 2008)

Zanimiva je tudi raziskava, ki je potekala v Evropi. Raziskovalci so anketirance vprašali ali bi raje imeli starejšega predsednika ali pa homoseksualca. Ljudje so večinoma odgovarjali, da bi raje imeli homoseksualca kot pa starejšega predsednika (zanimivo za ZDA, kjer imamo kar precej starega kandidata Johna McCaina). Očitno v Evropi homofobija izginja, kar je pozitivno vendar je drugi strani problematičen odnos do starejših (ageizem) in medgeneracijska solidarnost. V Parizu, Berlinu in Hamburgu imajo celo župane, ki so deklarirani homoseksualci. Veliko je tudi takšnih poslancev, v Sloveniji pa še ne. V Franciji naj bi celo ta župan kandidiral za predsednika države kot član socialistične stranke. Vse je pač odvisno ali bodo delegati stranke raje izbrali žensko kandidatko Segolene Royal, ki je že enkrat kandirala za predsednico ali pa raje homoseksualca. Sicer pa so v ZDA celo transsekualci, ki kot župani vodijo kar precej velika mesta. Tudi homoseksualec je že kandidiral za predsednika ZDA leta 1989, vendar pri precej nepomembni stranki-socialistična delavska stranka.

Svet se vse bolj doživlja napredek, prav tako na področju izbire politikov. Kje so bili še časi, ko so se ljudje ustrašili, da gre med politike ženska. (Slovenci se na predsedniških volitvah nismo ravno izkazali saj smo raje izbrali “izkušenega” politika kot pa političarko. Vendar so tudi ženske že imele pomembno vlogo v poltiki- v času Celjskih grofov je bila zelo pomembna Barbara Celjska; ogrska, nemška in češka kraljica-žena rimsko nemškega cesarja Sigismunda Luksemburškega, pa Vida Tomšič in danes prva predsednica stranke Katarina Kresal) Ali pa časi, ko so ženske dobile volilno pravico. Čeprav v splošnem pregledu pa so med politiki še vedno beli heteroseksualni moški, srednjih let katoliške vere.
YouTube slika preogleda
Tako imamo prvo žensko kandidatko za predsednico ZDA (Hillary Clinton), prvega katoličana (JFK), prvega homoseksualca (David McReynolds) in prvega črnca oz mešanca (Barack Obama), ki ima možnost, da pride v Ovalno pisarno. Sicer pa je bil privi afroameriški kandidat Friderick Douglass že pred več kot 100 leti. Ženske pa so že tako ali tako precej let v politiki-sprva kot monarhinje (Ku Baba v Mezopotamiji, najverjetnje prva vladarica na svetu) nato pa tudi predsednice. »Danka Nina Bang, ministrica za šolstvo med letoma 1924-26, je bila prva ministrica v zgodovini, ki jo je potrdil demokratično izvoljen parlament. Leta 1960 je Sirivamo Bandaranaike s Šrilanke postala prva premierka na svetu, 14 let pozneje, leta 1974, pa je svet pozdravil še prvo žensko predsednico katere koli države – to je bila Isabel Peron, ki je vodila Argentino. Danes obstajata samo še dve državi na svetu, Monako in Savdska Arabija, ki še nikoli nista imeli v vladi, na položaju ministra ali njegovih najbližjih svetovalcev, predstavnice ženskega spola. Še Vatikan je nekoč za pomočnico namestnika ministra imenoval žensko. Leta 1999 je Švedska postala prva država, v kateri je bilo v vladni ekipi več žensk kot moških, trenutna finska vlada pa ima kar 60 odstotkov pripadnic nežnejšega spola.(Več kot političarke, več kot ženske, 2007, RTV Slovenija) Prva premierka v muslimanski državi pa je bila Benazir Buto (Pakistan), ki so jo pred letom dni ubili.

Krajši del govora Martina Luthra Kinga I have a dream. Besede so bile izrečene leta 1963 ob protestu afroameričanov v Washingtonu. Na shodu se je zbralo več kot 250 000 ljudi. :
YouTube slika preogleda
I have a dream that one day this nation will rise up and live out the true meaning of its creed: “We hold these truths to be self-evident: that all men are created equal.” I have a dream that one day on the red hills of Georgia the sons of former slaves and the sons of former slave owners will be able to sit down together at a table of brotherhood. I have a dream that one day even the state of Mississippi, a desert state, sweltering with the heat of injustice and oppression, will be transformed into an oasis of freedom and justice. I have a dream that my four children will one day live in a nation where they will not be judged by the color of their skin but by the content of their character. I have a dream today.

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “I HAVE A DREAM-vprašanje rase, narodnosti, religije izginja”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !